Nedavna analiza ugotavlja, da k uporabi zaslonov pri otrocih ne obstaja en sam, univerzalno pravilen pristop, ki bi veljal za vse družine in vsa razvojna obdobja. V praksi to pomeni, da morajo starši iz množice, pogosto neenotnih priporočil izbirati sami ter oblikovati lastna pravila in rutine.
V mnogih družinah se starši vsak dan znova sprašujejo, koliko zaslonov je za otroka še sprejemljivo in katerim priporočilom sploh lahko zaupajo. Po ugotovitvah analize so nasveti in opozorila o otroški rabi zaslonov za številne starše postali tako obsežni in zahtevni, da jih doživljajo kot izrazito obremenjujoče.
Občutek, da ni ene potrjene rešitve, po ugotovitvah raziskave krepi negotovost, a hkrati odpira prostor za prilagajanje potrebam posameznega otroka.